Grof Bertold II. Andeški se je rodil pred letom 1099 na Bavarskem. Njegov oče je bil najbrž grof Arnold iz Dießna (de) (po gradu Dießen (en) sta se prvotno imenovali družina Andeških in njihova posest na Bavarskem), mati pa Gisela iz Schweinfurta (en), hči švabskega vojvode (en) Otona III (en). Po očetovi smrti leta 1098 sta si z bratom Gebhardom (de) razdelila družinsko posest. Podedoval je očetove posesti okrog jezer Ammersee (en) in Starnberg (en) na Bavarskem in posesti v Zgornji Frankoniji (en). Okrog leta 1100 je postavil grad Andesch (en), kasneje je zgradil grad Plassenburg (en) pri Bayreuthu in verjetno ustanovil mesto Kulmbach (en). Leta 1120 je postal odvetnik benediktinskega samostana Benediktbeuern (en), bil je tudi soustanovitelj in odvetnik ženskega samostana v Dießnu. Leta 1132 je ženskemu samostanu podaril stari sedež rodbine (grad Dießen) in se preselil na grad Andesch. Po vstopu hčere Kunigunde v samostan v Admontu (en) je admontskemu samostanu podelil 15 kmetij na Koroškem. Tekom življenja je njegov pomen v Svetem rimskem cesarstvu močno narasel, tako da se je zlasti po letu 1129 pogosto pojavljal v cesarjevi bližini.
Poročil se je s Zofijo Istrsko, hčerjo istrskega (en) mejnega grofa Popona (en). V zakonu so se jima rodili štirje otroci: grof Popon I., škof v Briksnu in kasneje Bambergu, Oton VI. (de), istrski mejni grof Bertold III. in Gisela. Njegovi potomci iz tega zakona so bili med drugimi Henrik IV., Bertold V., Neža Andeško-Meranska in ogrski kralj Bela IV. (en). Po ženini smrti leta 1132 se je poročil s Kunigundo iz Formbacha in imel z njo tri hčere: Matildo (en), Kunigundo in Evfemijo, opatinjo v Altomünstru (de). Umrl je leta 1151.
Verjetno je že ob poroki s Zofijo Istrsko kot doto dobil v last Mali in Stari grad v Kamniku. Ostale posesti na Kranjskem in v Istri je verjetno dobil po tastovi smrti, ko si je s Spanheimi razdelil dediščino v moški liniji izumrle rodbine Weimar Orlamünde (de). Zofija je najbrž dedovala neposredno po očetu, morda tudi po bratu istrskem in kranjskem mejnem grofu Poponu II. O obstoju slednjega sicer ni zanesljivih virov. Posesti na Kranjskem je Bertold II. zagotovo pridobil pred leti 1143–1147, ko se je že imenoval po Kamniku (comes de Stain), centru andeških kranjskih posesti, kjer je vsaj nekaj časa tudi imel rezidenco. Takrat so prvič omenjeni tudi andeški ministeriali iz Kamnika, Mekinj, Kokre in Mokronoga, od katerih je najpomembnejši Karel Kamniški (s soglasjem svojega gospoda Bertolda II.) podelil samostanu Vetrinj neko posest na Koroškem. V tem času je andeška posest na Kranjskem že imela tipično strukturo teritorialnega zemljiškega gospostva.
Vnos: MS