Na sliki je avtor <%# Eval("Ime") %> <%# Eval("Priimek") %>

Anton Šenica (vir: Antonija Zvonka Šenica, osebni arhiv)

Galerija slik
Poročna fotografija Antona Šenice in Frančiške, rojene Goltes, iz leta 1929. Frančiška - Fani je bila hči nadzornika v smodnišnici Josefa (Jožeta) Goltesa in njegove žene Johane (Ivana), rojene Panek. Družina je živela na kamniškem Grabnu 25 (danes Medvedova 11 in 11 a). Izobrazbo je pridobila v meščanski šoli pri mekinjskih uršulinkah. Med I. svetovno vojno je delala v lazaretu v mekinjskem samostanu. Antona Šenico je spoznala leta 1919, ko se je v lazaretu zdravil zaradi poškodb, ki jih je dobil v Podrožci.
Anton Šenica med vojaki v Podrožci na Koroškem leta 1919.
Frančiška Goltes (I. vrsta, druga z leve strani) med osebjem in bolniki v mekinjskem lazaretu leta 1915.
Viri in literatura

Oj, ta soldaški boben: Prva vojna iz zasebnih zbirk na Kamniškem, Razstava medobčinskega muzeja Kamnik - Rojstna hiša Rudolfa Maistra, 2018.

Naši mejniki: Boji za severno mejo in Maistrovi borci s kamniško-domžalskega, Razstava Medobčinskega muzeja Kamnik - Rojstna hiša Rudolfa Maistra, 2019.

Natisni

Anton Šenica

Maistrov borec, oskrbnik, vojak, žandar/policist.

* 20. 9. 1897, Dolenjske Toplice
20. 9. 1940, Ribčev Laz





Rodil se je v Dolenjskih Toplicah. V mladosti si je pridobil poklic trgovskega pomočnika. Kot sedemnajstletnik je 12. 4. 1915 vstopil v avstrijsko vojsko. V I. svetovni vojni se je boril na vzhodni fronti. Po vojni se je 15. januarja 1919 pridružil Maistrovim borcem in se z Ljubljanskim pešpolkom boril za severno mejo. Maja ali junija 1919 je bil v bližini kolodvora v Podrožci hudo ranjen. Dva meseca je preživel na zdravljenju v lazaretu kamniške smodnišnice, ki je bil v mekinjskem samostanu. Tu je spoznal svojo bodočo soprogo Frančiško (Fani) Goltes (6. 10. 1898, Kamnik - 31.12.1983, Golnik). Po odpustu iz bolnišnice je bil poslan v vojaško službo v Prekmurje, kjer je v okviru 37. pehotnega polka vojske Kraljevine SHS služil v Rakičanu, Murski Soboti in Hodošu. Vojaško službo v Prekmurju je zaključil 5. februarja 1920.

V začetku 20. let je opravil šolanje za žandarja, ki ga je zaključil najkasneje leta 1923, saj je bil septembra tega leta že javni uslužbenec. Leta 1922 je kralj Aleksander kupil vilo na Bledu (današnja Vila Bled) in vilo v Ribčevem Lazu (nekdanja Muhrova vila). Anton Šenica je do leta 1925 služboval večinoma na Bledu, pa tudi na Jesenicah. Oktobra 1925 je postal skrbnik vile v Ribčevem Lazu in varnostnik.

S Frančiško Goltes se je poročil leta 1929. Rodila sta se jima dva otroka, sin Franci (1926) in hči Antonija Tončka (1934). V tem obdobju je postal oskrbnik kraljevega dvorca v Ribčevem lazu v Bohinju. Opravljal je delo upravnika dvorca in skrbel za varnost članov jugoslovanske kraljeve družine Karađorđević, kadar je bivala v Bohinju. Njegova žena je v dvorcu delala kot skrbnica, gospodinja in vodila kuhinjo. Kot uslužbenca dvora sta se oba družila s člani kraljeve družine in imela z njimi bližen odnos. Zaradi velike podobnosti, je Anton Šenica kralja Aleksandra nekajkrat nadomestil kot dvojnik. Kralja je spremljal v tujino in zanj delal tudi v Beogradu.  Z delom sta zakonca Šenica nadaljevala po atentatu na kralja Aleksandra oktobra 1934 v Marseillu. Anton je bil tudi varnostnik mladega kralja Petra.

Za svoje vestno je bil Anton Šenica večkrat odlikovan. Za sodelovanje v bojih za severno mejo v letih 1919-1920, je prejel "Spominsko kolajno za borbe za osvoboditev severnih krajev Jugoslavije 1918-1919". Kasneje je za vestno službo službo prejel tri zlate in dve srebrni odlikovanje. V času svojega službovanja je imel priložnost sodelovati pri pomembnih dogodkih tistega časa. Eden takšnih je bila tudi zaroka Georgea vojvode Kentskega (1902-1942) [eng] z grško princeso Marino [eng], 7. septembra 1934, v spomin na katero je Anton Šenica iz rok princa prejel zlato kravatno sponko z znakom Reda hlačne podveze [eng] in inicialko G.

Anton Šenica je umrl za srčno kapjo v Ribčevem Lazu 20. septembra 1940. Sožalno brzojavko sta vdovi ob njegovi smrti poslala tudi jugoslovanski regent knez Pavel in njegova soproga kneginja Olga [eng]. Pokopan je bil z vojaškimi in posvetnimi častmi na pokopališču v Kamniku. Njegova osebna zapuščina, ki se je ohranila pri soprogi Frančiški in potomcih Antona Šenice, predstavlja zanimiv vpogled v življenje slovenskih vojakov v času boja za slovenske meje v letih 1918-1920. Prav tako nudi, posebno skozi fotografsko zapuščino, pomemben vpogled v življenje uslužbenca jugoslovanskega kraljevega dvora, še posebno v njegov odnos z delodajalci.

 

Vnos: AK
Biografske podatke in fotografsko gradivo je prispevala vnukinja Antona Šenice, ga. Antonija Zvonka Šenica.


Nazaj Naprej
A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik