Bil je duhovnik in koroški arhidiakon oglejskega patriarha. Zaradi sporov glede zasedbe župnije Šentvid nad Ljubljano naj bi 10 let po nedolžnem prebil v strašnih razmerah kot zapornik na kamniškem Starem gradu. Njegovo ujetništvo v zgodovinskih dokumentih sicer ni izpričano, je pa predmet latinske pesmi Euge, sodales (Dajte kolegi), ki v 58 heksametrih ogorčeno poroča o krivici, ki se mu je zgodila, daje pa tudi zanimive podrobnosti o grozljivih razmerah v ječah kamniškega zgornjega gradu. V prevodu akad. dr. Primoža Simonitija (1936-2018), se del pesmi z opisom razmer v starograjski ječi glasi takole:

Hajdnikov Jurij desét dolgih let je ležal v okovih
gori na kamniškem gradu, na grozni pečini stoječem,
v celici ozke temnice, prav nizki in stisnjeni ječi,
spahnjeni iz hrastovih brun, na tesno med sabo spojenih,
žejen, bolan in premražen je stradal ob smradu neznosnem.
Kletko tako boš izmeril: le štiri pedi gre v višino,
osem poprek; če dodaš jih še pol, dobiš nje dolžino.
Vrat in roké in nogé so tičale mu v težkih verigah,
daleč okrog je odmeval šklopot verig in rožljanje,
smradna gniloba in gnoj sta se iz rok in nog mu cedila.

Hajdnikova zgodba, ki jo opisuje pesem, je povezana s sporom glede pravice do imenovanja župnikov v Šentvidu nad Ljubljano. Patronat nad župnijo so imeli od leta 1355 avstrijski vojvode, torej Habsburžani, župnija pa je spadala pod oglejski patriarhat. Spor se je začel leta 1453, ko je oglejski patriarh Ludovico Trevisan (1439–1465) na mesto šentviškega župnika imenoval svojega koroškega arhidiakona Jurija Hajdnika. Medtem pa je papeški legat Aeneas Silvius Piccolomini (1405–1464), kasnejši papež Pij II., na isto mesto umestil kaplana cesarja Friderika III. (1415–1493) Gala Hlapica. Papeška kurija je sprva priznala župnijo Hajdniku, vendar se je spor nato vlekel še vrsto let. Cesar je župnijo Šentvid inkorporiral v stolno dekanijo leta 1461 ustanovljene ljubljanske škofije, čeprav je patriarh vztrajal pri pravicah oglejskega patriarhata in pri Hajdniku. Leta 1465 je zaradi spora oglejski generalni provikar pred svoje sodišče pozval celo ljubljanskega škofa Žigo Lamberga (ok. 1420–1488) in njegov stolni kapitelj. Spor se je končal s poravnavo med Hajdnikom ter ljubljanskim škofom, proštom in stolnim kapitljem. Hajdnik se je odpovedal župniji v zameno za dosmrtno rento. Kmalu po začetku leta 1467 je umrl. Njegovo bivanje v ječi na Starem gradu bi tako lahko umeščali v čas med letoma 1453 in 1467.

Pesem neznanega avtorja, najverjetneje študenta, je nastala konec 60. let 15. stoletja in se je ohranila v rokopisu iz benediktinskega samostana v Šentpavlu v Labotski dolini. Zapisal jo je najverjetneje menih brat Mihael (Michl). Danes ga hranijo v Univerzitetni knjižnici v Celovcu (Pap.-Hs. 14 [pdf]). Pesnitev sama po sebi ni presežno delo, saj se omejene sposobnosti avtorja kažejo skozi okorno latinščino, z omejenim besednim zakladom in slovničnimi napakami. Zgodovinskost njene pripovedi je vprašljiva, čeprav je nastala v manj kot desetletje po dogodkih, ki jih opisuje. Zaenkrat, razen same pesmi, ni drugih dokazov, da bi bil zgodovinski Jurij Hajdnik kdaj zaprt  na Starem gradu. Skoraj gotovo gre za najstarejšo omembo Starega gradu v leposlovnem delu. Pesem ima močan propagandni naboj, ki je zelo ostro usmerjen predvsem zoper ljubljanskega stolnega kanonika Mohorja iz Lanišča pri Šmarju, v pesmi imenovanega Deharlant, ki ga označi kot goljufa, obrekovalca, in ponarejevalca, ki se po krivem izdaja za pravnika in generalnega vikarja, v resnici pa goljufa in vara klerike ter uboge duhovnike. V pesmi je jasno zaznati ogorčenje nepriveligirane nižje duhovščine nad višjim klerom, njegovo izprijenostjo, pohlepom in zatiralstvom.

A.K.